Danes sem hodila po lublani.
Neki kao šoping, čeprou ni biu šoping, ampak je blo samu eno ogledovanje cunj.
Nekako nisem bla razpoložena za nakupovanje.
No ja, zjutraj sem še bila, potem pa, ko sem prišla do BTC-ja sem na steni zagledala napis: 'PAMETEN POSLUŠA GLAVO, NEUMEN POSLUŠA SRCE'.
Stavek me je nekako 'zadel'. V dobrem smislu.
Ni se mi dalo probavat cunj, raje sem opazovala ljudi. Eni so bili nasmejani, iz njih je kar sijala energija, drugi so si nadeli resen izraz, zdelo se mi je, kot da jih nakupovanje obremenjuje. Spet drugi so bili s partnerjem, stari ali mladi, videla se je sreča, ljubezen.
Ko sem stopila ven in opazila,da močno lije dež, mi to ni pokvarilo dobre volje. Hodila sem po dežju, v sami jopici. Po laseh so mi padale kaplje, ampak to me ni motilo.
Nato sem želela poklicati mami naj me pride iskat, ampak ravno v tistem trenutku mi je crknil telefon. hvala bog!
Šla sem k najbližji trgovini, ki je bil Kik in prosila za telefon. Prodajalka mi je hotela pomagati, to se ji je videlo, ampak imajo nek čuden sistem, da lahko kličejo samo določene številke. Tako sem šla do naslednje trgovine in tam dobila telefon.
Ko sem potem čakala zunaj (spet na dežju) me je opazila prodajalka iz kik-a in me prišla uprašat, če sem dobila telefon.
Marsikoga bi to zmotilo, ampak meni se je zdelo fajn.
Na svetu so še vedno dobri ljudje!
Ni komentarjev:
Objavite komentar