Brala sem svojo prejšnjo objavo. in obupavam sama nad sabo. Obljubila sem, da grem na atletiko, pa sem zbolela. No mogoče je pa to bolje zame- kot pravijo, Bog naredi kar je prav.
Pa smo pri tem. BOG. Zadnjič sem bila priča razgovoru o Bogu. No ja, neke vrste priča- o pogovoru sem izvedela po tem, ko se je končal.
Dve strani. Ena verjame v Boga, druga se iz tega norčuje.
Pravzaprav ima vsak pravico do svoje odločitve, ali bo verjel ali ne.
Zdi pa se mi napačno, da zaradi svojega neverovanja zbadaš nekoga, ki veruje.
V Boga ali kogarkoli ali karkoli.
V petek sva s prijateljico doživeli nekaj čudovitega. ČUDEŽ.
O tem ravno ne bi govorila, ker je še prezgodaj za to, ampak res super je bilo. Tisti obraz... oh, super res! AAA!
Ona je šla potem z mano domov, da bi delali za valeto. In ko sva hodili in naglas razmišljali o tem, da Bog ali kdorkoli je že tam zgoraj vedno naredi kar je za nas prav, je na naju padla kapljica dežja. Samo ena- no dve, če pomisliš, da na vsako od naju. Potem pa nič več. Nič več sledu. Samo čudovit občutek. Sreča!
